Sodobna viteza na poti

Zapustila sva kamp v Nutrianskem Rudnem in se pognala na pot slovaških gradov, ki jih na slovaškem ni malo. Glede na to, da sva imela omejena čas dopusta, sva se nameravala ustaviti le ob najbolj slikovitih ob poti. Eden izmed njih je nedvomno pravljični grad Bojnice iz 11. stoletja.

Naskok na grad je potekal po slikoviti pokrajini, gor in dol. Na poti sva bila praktično sama. Mislim, da sta mimo pripeljala dva avtomoila, pa še ta dva bolj po pomoti, kot da sta se kam namenila. Vsaj tako se nama je zdelo. Pokrajina slikovita, midva pa še jutranje sveža, kot za šalo, nabirava kilometre, se vmes ustaviva, opazujeva neokrnjeno naravo in v spomin skušava spraviti kar največ vtisov. Spokojna tišina.

 

Ob poti sva naredila nekaj posnetkov, ki pa ne odražajo vsega, kar sva zajela s čutili. Voziva po pravljični deželi. V nekem drugem času, daleč od ponorelega sveta.

 

 

 

Pogled na zamljevid kaže, da bi kmalu morala priti do gradu. Še vedno pa le cesta in gozd. Kar naenkrat uzreva pravljični pogled iz davnine. Bojnice!

 

Spustiva se v dolino, parkirava svojo konjiča pred gradom in se razgledava. Prednost potovanja s kolesom je ravno ta, da na takšen način lahko prideš v neposredno bližino vsega, kar si želiš ogledati.

Čas je za dopoldansko kavo in še zadnji pogled na grad ter odhod naprej. Vremenska napoved ni nič kaj obetavna. Napovedujejo se poletne nevihte, midva pa skušava slediti zastavljeni poti. Prvi grad je »osvojen«, zato greva naprej proti Trenčinu naprej. Če so bile Bojnice na drugem mestu gradov, ki jih je potrebno obiskati, se Trenčinski grad uvršča na šesto mesto. Trenčin je tudi okvirni cilj nočitve, saj bo, glede na napovedi, nočitev potrebno iskati pod streho.

Dan je peklensko vroč. Pokazatelji tempereture ob poti kažejo 38° celzija. Kot da bi vozila po Španiji, ne pa po Slovaškem. Oblaki se grdo zbirajo na kup in kmalu so tu prve škraplje dežja, pa tudi obilno deževje. Vožnja po asfaltiranih, nekoliko načetih cestah (imenovala sem jih »putrce«, saj so spominjale na raztopljeno maslo ;-), je pustila sledove na nogah in opremi.

Po prvem nalivu sem se možu očitno zasmilila, saj mi je, medtem ko sva vedrila pod streho primestne avtobusne postaje, iz odpadne plastenke naredil zadnji blatnik. Hm, saj ne vem, ali sem se toliko pritoževala nad svinarijo, ali pa se njemu samo zdelo. Kakor koli. Blatnik iz odvržene plastenke je še kako prav prišel. Na novo opremljena in pripravljena na najhujše, nadaljujeva pot.

Po pregledu fotografij sem naletela na fotografijo ograjenega prostora, na katerem bi vsak ljubitelj starin našel veliko zanimivih stvari. Takšen je tudi Peter, ki ga kar nisem mogla odlepiti od tega »centra ponovne rabe». Še dobro, da je bil “center” ograjen in zaprt, saj bi sicer ne odšla praznih rok. Tako pa sva s seboj odnesla le sliko in spomine.

 

Ko sva že mislila, da je najhuje za nama, naju je doletelo pravo neurje. Zavila sva na parkirišče za kamioniste, si nadela rdeči palerini in se celo uro, kot dve gobici (v počepu), na milost in nemilost »zalivali«. Deževalo je kot za stavo, na trenutke so po nama tolkle tudi ledene kroglice. Tok-tok-tok. Treskalo in bliskalo je kot da sva v bližini novoletnega ognjemeta. Hm, saj takrat nisem niti razmišljala o tem, kaj bi se nama lahko zgodila. Peter je svetoval počep… pa še prav je imel. Ko sem kasneje slišila nekaj »nevihtnih« zgodbic, mi je bilo jasno, da je bila to pametna odločitev. Ampak očitno je bila sreča na najini strani.

Sreča je bila itak na najini strani, saj, kot pravijo, sreča spremlja pogumne ;-). Po poti, prek booking.com, najdem in rezerviram majhen penzionček za nočitev. Petru sicer ne omenim slik, ki sem jih na bookingu videla in tako hitiva, do Trenčina. Oblaki postajajo vse nižji in temnejši, midva pa potiskava pedala in upava, da prehitiva napovedano nevihto. Dvakratno pranje je bilo za ta dan dovolj. S pomočjo Google zemljevida prideva do penziona, odneseva v sobo stvari…. in ulije se kot iz škafa. Če tokrat ni bila sreča na najini strani, pa res ne vem, kdaj bi še lahko bila. Ubežala sva tretjemu nalivu. V penzionu naju čaka topla kopel (priznam, da mi je misel na banjo, ki sem jo videla ob rezervaciji na bookingu pomagala pri hitrejšem potiskanju pedal ;-)) in pranje umazane opreme. Ko sva s sebe sprala vso umazanijo, pa še domača večerja v bližnjem lokalu.

Polna vtisov s poti, uspešnem »naskoku« na prvi grad, čepenja pod palerino in prebijanja po »masleni« cesti polnih luž in mimo vozečih kamionih….preveriva še vremensko napoved za naslednji dan in zaspiva kot ubita. V sanjah pa voziva pod dežjem, ob kamionih, »masleni« cesti…. Jutri bo nov dan.